Italijanska kinematografija tudi v svetovnem merilu velja za eno najbolj družbeno ozaveščenih in žanrsko pestrih ustvarjalnih središč, posebno vlogo v tem kontekstu pa zaseda tradicija t. i. cinema politico oziroma političnega filma, ki vse od šestdesetih let naprej načeloma nikoli ni usahnila. Pojavljajo se nove generacije, rojevajo novi avtorji z včasih bolj, drugič manj radikalnimi stališči.

Nekatere stvari so, kot kaže, neuničljive, denimo njihovi kanonizirani in še vedno dejavni avtorji, npr. Marco Bellocchio ali Nanni Moretti, ki sta letos predstavila nova filma z jasnim političnim kredom, kar ponuja sijajno priložnost za vnovičen zgodovinski pregled, ki smo mu v Cankarjevem v domu (v bolj okleščeni različici) pred petnajstimi leti že namenili nekaj pozornosti. 

Predvajali bomo vidna dela nekaterih največjih italijanskih režiserjev, ki so filmsko slovnico v polju političnega in družbenokritičnega filma povečini izbrusili okrog leta 1968, ko so spregovorili o sedanjosti in preteklosti Italije ter frontalno napadli institucije družine, cerkve, republike. Italijanski film, ki je bil od konca druge svetovne vojne skoraj v celoti zaznamovan (in mednarodno pojmovan) s tradicijo neorealizma, se je v prvi polovici šestdesetih let začel radikalno spreminjati. Na eni strani so se uveljavili popularni žanri, t. i. commedia all’italiana, italovestern, peplumi in gotska grozljivka, na drugi je vzniknila generacija režiserjev, ki so o socialnih in političnih problemih italijanske realnosti spregovorili neposredno kot nikoli prej. Teh avtorjev ni povezovala generacijska enotnost (med najstarejšimi in najmlajšimi je skoraj dvajset let starostne razlike), pač pa univerzalna kritika amoralnosti, korupcije, klientelizma, mafijskega obvladovanja političnih centrov itd. In ena osrednji osebnosti tega gibanja (če ga lahko tako poimenujemo) je bil Rosi, ki je v treh desetletjih – okvirno med Salvatorejem Giulianom in Kristusom, ki se je ustavil na Eboliju – srdito artikuliral zgoraj naštete fenomene italijanske družbe in še posebej pregovorno »globoko državo«, o kateri radi spregovorimo tudi v našem okolju. 

Spisek režiserjev, ki so se posvečali političnemu filmu, je impozanten. Francesco Rosi, Gillo Pontecorvo, Bernardo Bertolucci, Marco Bellocchio, Elio Petri, brata Taviani, Damiano Damiani ter pozneje tudi mlajša generacija z Giannijem Ameliom in Nannijem Morettijem, ki je tradicionalno resni diskurz oplemenitila z osvežujočim solipsizmom in humorjem. 

Simon Popek, vodja filmskega programa Cankarjevega doma

Retrospektivo pripravljamo v sodelovanju s Slovensko kinoteko, Italijanskim inštitutom za kulturo v Sloveniji in Cinecitta