Liffe se bo letos poklonil samosvojima ustvarjalkama, ki sta zaznamovali svojevrstno politično in kulturno okolje, predvsem pa geografski prostor, v katerega sta postavljali usode svojih junakov. Če so filmi ukrajinske režiserke Solnceve »glas iz preteklosti« takratne Sovjetske zveze, melanholične in vizualno spektakularne podobe Ukrajine ob Dnepru, so dela Kelly Reichardt, ki bo letos v tekmovalnem programu Cannesa predstavila svoj novi film The Mastermind, postavljena v zanjo neavtohtono okolje tihomorskega severozahoda, ki predstavlja diametralno nasprotje s soncem obsijani Floridi, kjer je bila rojena in je leta 1994 posnela svoj prvenec River of Grass. Kot da bi bilo domače okolje zanjo zakleto, se je za svoj naslednji film Old Joy borila polnih ducat let; odtlej je večino svojega opusa postavila v deževno, sivo in redko poseljeno okolje Oregona in Montane, ki sta postala sinonima za njeno ustvarjanje enako, kot je npr. Faulknerjevo delo povezano z Misisipijem.

Pri Juliji Solncevi tovrstni odkloni niso nikoli obstajali; z možem Aleksandrom Dovženkom, klasikom sovjetskega nemega filma – v čigar Zemlji (1930), enem najlepših filmov o ukrajinski grudi, je nastopila tudi sama – je sodelovala vse do njegove smrti leta 1956. Po tem je v obdobju sovjetske odjuge predelala njegove zapiske in nedokončane scenarije ter samostojno režirala triptih filmov o Ukrajini oziroma regiji ob rekah Dneper in Desna, virtuozno (v barvah in na 70mm filmski trak) posnete »intimne spektakle« brez primere, v katerih se družbeni vidiki križajo s skrajno intimnostjo ukrajinskega človeka. Ti filmi obravnavajo drugo svetovno vojno, nacistično okupacijo Ukrajine, osvoboditev in povojno obnovo z naraščajočo industrializacijo regije. Slednja je med drugim prinesla gradnjo ogromnega jezu na Dnepru, ki ga, mimogrede, dokumentira njen prvenec Pesnitev o morju (1958) in katerega porušenju smo bili priče med aktualno rusko agresijo. Filmi Solnceve so pesnitve o življenju ob reki, kjer – kot razloži junak Očarljive Desne (1964) – »nas je pozimi zeblo, poleti žgalo, da bi nas spomladi ugonabljale narasle vode, jeseni pa globoko blato«.

Simon Popek