Kelly Reichardt je temeljno ime sodobnega ameriškega neodvisnega filma. Je cineastka, ki svoj pogled vztrajno usmerja drugam – na obrobje in skozi detajle vsakdana, kjer izkopava tisto prezrto, odrinjeno, nevidno. V kontekstu ameriške mitologije, ki jo subtilno, a načelno spodkopava, so to zgodbe žensk, delavskega razreda, komaj vidni odtisi staroselcev, živahne sledi živali, ki bistveno določajo naravo njenih podob, ter predvsem dolgi prizori pokrajine, ki vseskozi poudarjajo odtujenost človeka in hkrati njegovo bitno neodtujljivost svetu. Reichardt, ki se je sicer rodila in odraščala v prekarnih močvarah Floride, je za sidrišče svoje vizije ameriške družbe izbrala oregonsko pokrajino, kamor se je pozneje tudi preselila. Urbana obrobja, ki nastopajo v njenih filmih, z ene strani obdaja skalna visokogorska puščava, z druge pa globoki zeleni gozdovi, prostranost katerih zvesto definira njene filmske zgodbe. V tem smislu izstopa njen prvenec Travna reka (1994), postavljen v zaspano floridsko predmestje, kjer se v odmevih velike ameriške zgodbe Bonny in Clyde naveličana in zdolgočasena gospodinja Cozy skupaj z odpadnikom Leejem poda na potovanje – le da je to brez ljubezni, brez ceste in brez zločina. Reichardt pri tem vpeljuje realistični slog skozi rabo naturščikov, dejanskih krajev in brez izrazitih stilističnih posegov v oblikovanje filmske podobe.

Kljub uspehu na Sundanceu je nato trajalo kar dvanajst let, da si je Reichardt izborila možnost za snemanje naslednjega filma: Stara radost (2006) je za avtorico pomenil slogovni prestop, ki mu dodobra sledi še danes – neoneorealistični slog, ki ga določa poglobljen dialog z naravo, je potencirala v ritmu, kakršnega odraža počasni film in s katerim prepušča detajlom, da skozi skrbno konstruiran pogled razpirajo neizrečeno ter za gledalsko pozicijo odpirajo polje empatičnosti in senzibilnosti v razmerju do filmske podobe. Scenarij za Staro radost, film o odtujenih prijateljih, je nastal v sodelovanju z oregonskim pisateljem Johnom Raymondom, ki je v nadaljevanju postal režiserkin nepogrešljivi sodelavec. V filmu Reichardt sicer prevzame tudi vlogo montažerke, ki jo vztrajno izpolnjuje v vseh svojih nadaljnjih projektih.

Sledi še en film ceste brez ceste in brez cilja – Wendy in Lucy (2008). V zgodbi, postavljeni v gospodarsko krizo, ki Wendy skupaj z njeno (režiserkino) psičko Lucy prisili v iskanje boljšega življenja na Aljaski, režiserka uvede igralko Michelle Williams. Z njo v nadaljevanju ustvari celo paleto različnih ženskih obrazov, ki jih v filmih, kot sta Ženske zgodbe (2016) ali Pojavljanje (2022), igralka poustvari z izjemno pozornim minimalizmom geste v razmerju do čustev in družbene (spolne) umeščenosti likov.

Na še eni cesti brez konca se izgubljena sredi oregonske pokrajine znajde tudi kolonija naseljencev v filmu Meekov odcep (2010). Z njim avtorica poseže po temeljnem delu ameriške mitologije – po vesternu. Toda namesto akcijskega spektakla režiserka skozi dekolonialistično in feministično lečo postreže s pozorno študijo spola in mita. Podobno si trope vesterna na novo prilasti in jih definira tudi v filmu Prva krava (2019), v katerem z nežno zgodbo o moškem prijateljstvu ter razmerju med lastništvom, kapitalom in krajo razbija mite neoliberalne Amerike. Reichardt naklonjenost raziskovanju filmskih žanrov nakazuje tudi s filmoma Nočne poti (2013) in Vodja operacije (2025). Vendar podobno kot pri vesternu tudi v omenjenih filmih avtorica kaže, da so žanrski tropi zanjo zgolj izhodišče za raziskovanje morda nepričakovanih tematskih in idejnih oprimkov – ekološki triler tako postane tiha meditacija o krivdi, film o ropu galerije pa senzibilna študija značaja in naključja kot tudi barve in kompozicije v filmu. Reichardt tako v spodkopavanju vseh filmskih pričakovanj in skozi izredno pozornost do medija samega na vse načine dokazuje svoj sloves velikanke ameriškega in svetovnega filma.

Anja Banko