• 31. Liffe seveda bo!

      31. Liffe seveda bo!

      Od 11. do 22. novembra 2020.

    • Program festivala

      Program festivala

    • Android & IOS

      Android & IOS

      Tudi letos si boste lahko na pametne telefone in tablice naložili aplikacijo!

      Izberi
    Dni
    Ur
    Minut
    Sekund
    Pred nami je 60. Jazz festival Ljubljana. Letošnji program še posebej odraža bogastvo slovenske glasbene scene, ob tem pa ponuja vznemirljiv izbor mednarodnih umetnikov. Festival je ogledalo značilnosti časa in trenutka, v katerem živimo, pa tudi raznovrstnosti domačega godbenega prizorišča v vseh njegovih odtenkih, tako generacijsko kot po načinu glasbenega izražanja. Lahko zatrdimo, da še nikoli doslej nismo bili priče tako močno razvejanemu glasbenemu dogajanju v Sloveniji s številnimi avtorji in glasbeniki, ki delujejo v širokem polju jazza. Pogumni pristopi in odlične izvedbe so naju prepričali, da mora biti festival prav tako pogumen. Poslanstvo Jazz festivala Ljubljana je zagotoviti prostor novim snovanjem. Želiva, da bi vsi delovali v smeri, da bosta tako letošnja kot jubilejna izvedba festivala prihodnje leto najlepši praznik glasbe za domačo in mednarodno glasbeno skupnost ter številne obiskovalce.

    Prvi veliki korak v tej smeri je letošnja ponudba desetih brezplačnih koncertov v Parku Cankarjevega doma. Poudarek je na predstavitvah domačih zasedb in slovenskih glasbenikov kot vodij ali delov mednarodnih zasedb. Poleg tega bo Park prostor še za novi Oder pri starem drevesu, kjer bo z godbenimi vložki posegala mlada, nadobudna generacija glasbenikov, ki v svojem ustvarjanju razmišljajo kreativno. V Parku bo potekalo celodnevno dogajanje, namenjeno tako posameznikom kot družinam. Kot je že običaj, bomo pripravili tudi poseben program za najmlajše.

    Prenovljeni koncept festivala je lahko uspešen samo s podporo občinstva. Od samega začetka oblikovanja letošnjega programa sva imela v mislih vaše zadovoljstvo in sloves programsko najbolj drznega festivala v Evropi*. Meniva, da se drznost ne izkazuje samo z imeni uveljavljenih izvajalcev, ampak tudi s spodbujanjem domače ustvarjalnosti, ki lahko zaživi najbolje, kot je mogoče, samo z vašo podporo.

    Dobrodošli v neomejeni kozmos kreativnosti in glasbenih užitkov!

    Bogdan Benigar, programski vodja 60. jazz festivala ljubljana

    Bogdan Benigar

    programski vodja 60. Jazz festivala Ljubljana
    Edin zubčevič, programski vodja 60. jazz festivala ljubljana

    Edin Zubčević

    programski vodja 60. Jazz festivala Ljubljana
    06. 10. 2020
    31. Liffe seveda bo, od 11. do 22. novembra 2020.
    V fizični različici, kot je to najbolj smiselno. Festival se je z leti uveljavil kot družabna prireditev s kopico spremljevalnih dogodkov, gostov in gledalcev, zato ostajamo zavezani neposrednemu komuniciranju z občinstvom. Letos bo to potekalo malce drugače, na »kulturni distanci« (kot temu v korona krizi rečemo v Cankarjevem domu), kar pa ne bi smelo zmanjšati klasične kino izkušnje. Ne nazadnje smo v vmesnem času postali »veterani« oziroma »poznavalci« korona razmer, po odpovedi v marcu smo Festival dokumentarnega filma izvedli junija, na zadovoljstvo številnih, ki jim je FDF po karanteni pomenil prvi konkreten stik s kulturnim dogajanjem v prestolnici in okolici. Struktura Liffovega programa bo verjetno rahlo spremenjena, kakšen film bo manj na sporedu, toda število projekcij bo enako dolgoletni tradiciji. Fizična distanca bo vzela svoj davek, občutek polnih dvoran bo morda okrnjen, užitek ob ogledu filma skupaj z občinstvom pred velikim platnom pa bo nespremenjen. In to je najpomembnejša ugotovitev v času korone; da je kino preživel in da bo ostal. 

    Simon Popek

    Programski direktor festivala

    Film je in ni umetnost.


    Je umetnost in obenem cirkus, lunapark, izlet na ladji norcev, pa pustolovščina, iluzija, privid. 

    Federico Fellini 

    Roberto Rossellini, nosilec najbolj specifične in za italijansko filmsko zgodovino najbolj zaznamujoče usmeritve, neorealizma, je trdil: »Stvari so tu, zakaj bi z njimi manipulirali?« Petnajst let mlajši Federico Fellini bi mu sredi šestdesetih let, na vrhuncu ustvarjalne moči, lahko odgovoril tudi takole: »Stvari so tu ravno zato, da bi z njimi manipulirali!« 

    Film je seveda manipulacija, ustvarjanje iluzije, včasih celo poezija. Ali je umetnost, si Fellini ni bil čisto na jasnem. Ko so ga o tem spraševali, je odgovoril, da »film je in ni umetnost; je umetnost in obenem cirkus, lunapark, izlet na ladji norcev, pa pustolovščina, iluzija, privid; je umetniška oblika, ki nima ničesar skupnega s preostalo umetnostjo, še najmanj z literaturo; je avtonomna umetniška oblika in če je s čim povezana, je zavoljo ravnanja s svetlobo sorodna likovni umetnosti«. 

    Z likovno umetnostjo je imel maestro, ki bi letos praznoval stoletnico, nekaj malega skupnega. Že v štiridesetih letih se je med nemško in ameriško okupacijo Rima uveljavljal kot ilustrator in karikaturist; ko je leta 1952 realiziral svoj samostojni celovečerni prvenec Beli šejk, je svojega protagonista, zvezdnika tedaj popularnih romantičnih fotoromanov, v film pripeljal tako spektakularno, bombastično in absurdno komično – da ne rečem fellinijevsko –, da bi mu v avtorjevem opusu težko našel enakovredno vzporednico. Alberta Sordija smo v parafrazi Fragonardove rokokojske klasike Dekle na gugalnici (1767) prvič zagledali visoko med krošnjami, kjer je kot mešanica Tarzana in Rudolpha Valentina na izjemno dolgi gugalnici osupnil svojo občudovalko, dekle iz province, ki je sredi poročnega potovanja v Rimu »pozabila« na ženina, da bi se na obrobju mesta srečala s svojim matinejskim idolom. Ta hipni, a izjemno pomenljivi prizor je prepričljivo napovedal številne stalnice, ki jih je Fellini ob najslavnejših delih uresničil v petdesetih in šestdesetih letih. 

    Belega šejka zgodovina filma največkrat odpravi kot »začetniškega Fellinija«, toda v resnici gre za sijajno romantično komedijo s prstom na utripu italijanske povojne stvarnosti. Tam je Fellini že obdelal nekatere nacionalne teme, npr. globoko ukoreninjen patriarhat, nedotakljivost družinske časti, razmerje med provinco in urbanim okoljem ter nezmožnostjo nekritične mase, da bi ločevala med domišljijo in resničnostjo. Da film skozi Sordijev lik razvpitega in banalnega »šejka« napoveduje »kulturo smeti«, ki eksplodira ob gospodarskem razmahu šestdesetih letih in do katere je še posebej kritičen Pasolini, je jasno samo po sebi. 

    Italijanski film je v zlati dobi vedno znal poskrbeti za prenos bakle med učiteljem in vajencem ter s tem ohranjal vitalnost in neprestano oživljanje nadarjenih, ki so med seboj tekmovali in se obenem oplajali. Rossellini je bil mentor Felliniju, ta Pasoliniju, on nekoliko zatem Bertolucciju in tako naprej. 

    Obenem so bili vajenci do mentorjev kritični, še posebej Fellini, ki so mu neorealisti očitali, da se s svojim folie de grandeur slogom oddaljuje od tedaj svete tradicije uličnega filma. Ko so ga pozneje poprosili za oceno dediščine neorealizma, je odgovoril takole: »Neorealizem se je pretvarjal, da izhaja neposredno iz življenja, toda to se neprestano spreminja. Rossellini je bil dovolj senzibilen, da se je usklajeval s spreminjajočo se valovno dolžino realnega življenja, čeprav je s tem spodbijal lastna teoretska načela.« 

    Svoj umišljeni, karnevalsko varietejski slog je Fellini najlažje ustvarjal (in nadziral) v zavetju studijskega okolja slovitega Cinecittà, tudi kadar je govoril o lastni mladosti in ko se je s filmi (npr. v Postopačih in Amarcordu) vračal v rojstni Rimini. Nobene potrebe ni čutil po potovanju na sever, da bi snemal v pristnem okolju, spomin je bil zanj »v svoji naravi spremenjena različica stvarnosti«, posredovan pogled na stvari, ki so se zgodile. Da bi vse te zgodbe prepričljivo predstavil gledalcem, jih je moral obogatiti z zvokom, svetlobo, barvami, občutenjem, vse to pa je lahko ustvaril samo »v čarobnem laboratoriju, ki se mu reče studio«. 


    Retrospektivo Federica Fellinija v okviru 31. Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala, ki bo potekal od 11. do 22. novembra 2020, pripravljamo v sodelovanju s Slovensko kinoteko in Cineteco Nazionale iz Rima. 


    Cankarjev dom
    Glavni pokrovitelj / Main sponsor
    Telekom Slovenije
    Partner festivala / Festival partner
    Medijski pokrovitelj / Media sponsor
     
     
    Ustanovitelj in glavni sofinancer kulturno-umetniškega programa CD / Founder and main co-funder of Cankarjev dom’s Arts & Culture programme