Navdihujoč glasbeni dokumentarec govori o prebivalcih obleganega Sarajeva, ki so med vojno z glasbo in kulturo ohranjali človečnost in širili upanje ter se povezali s skupino U2, ki je postala njihov glasnik.
Mladi sarajevski glasbeniki so beg pred grozotami vojne našli v rockovskih koncertih v kleti sarajevske Akademije za dramsko umetnost, kjer je deloval tudi kino Appolo. V več letih, ko je bilo mesto odrezano od sveta ter prepuščeno na milost in nemilost (para)vojaškim silam, je rock in punk glasba marsikomu ponujala edino rešilno bitko pred norostjo vsakodnevnih detonacij in strelov ostrostrelcev. Skupaj s tamkajšnjimi glasbeniki je ameriški humanitarni delavec Bill Carter stopil v stik z glasbeno skupino U2 v želji, da opozori na pogubne posledice te krvave vojne. Skupina je na svoji turneji poleti 1993 po zaslugi satelitskih povezav svetu razkrila pričevanja in stiske ljudi, ki so se trudili preživeti v nemogočih razmerah. Malo pozneje je načrtovala svoj prvi koncert v Sarajevu.
"Prihajam iz te regije, tam sem bil v tistem obdobju vojne. Želel sem povedati zgodbo z vidika Bosancev, čeprav sam ne izviram iz Bosne. Vedel sem za koncert U2 in razmišljal, da bi film namenil slavljenju človeškosti in prikazu tegob, ki so jih ljudje prestali, da bi gledalci lahko razumeli tamkajšnje dogajanje." (Nenad Čičin-Šain)