Prelomen Rosijev film o družbenih in političnih silnicah, ki so oblikovale Sicilijo, ni ne "objektiven" dokumentarec ne fikcija, temveč preplet formalno in stilistično različnih elementov, s katerimi se režiser poskuša dokopati do končne resnice.
5. julija 1950 na dvorišču hiše v Castelvetranu najdejo prerešetano truplo razvpitega bandita Salvatoreja Giuliana. Domači in tuji novinarji se zgrnejo na prizorišče zločina v upanju, da bi razvozlali ozadje smrti mladeniča, ki je pri zgolj sedemindvajsetih letih postal najbolj iskan italijanski zločinec in ljudski junak. Francesco Rosi na resničnih prizoriščih in s sicilijanskimi igralci preplete dejstva in mite o banditovi smrti ter pri tem ustvari pretresljiv portret Sicilije ter zapletenih vezi med njenimi prebivalci, mafijo in državnimi uradniki.
"Iskanje resnice s filmom ni želja po odkrivanju storilcev zločina, to je naloga sodnikov in policistov, ki jo včasih opravijo za ceno lastnega življenja, dolgujemo jim hvaležno zahvalo. Filmsko iskanje resnice je povezovanje izvora podanih dogodkov in vzrokov zanje z izidi kot posledicami." (Francesco Rosi)