Neobičajen portret tesno povezane skupnosti ter njenih ljubezni, zločinov, skrivnosti in sanj: v mestecu ob črnomorski obali se prepletajo vsakdani melodramatičnega kitarista, nesrečno zaljubljenih najstnikov, klasičnega violinista v krizi srednjih let, človeka, ki se je ravnokar vrnil iz zapora.
Stanovanjski blok in dvorišče v zadnjem filmu Zaze Khalvashija, ki ga je po njegovi smrti leta 2020 dokončala njegova hči Tamta Khalvashi, postaneta prizorišče prepleta utrinkov iz življenja tamkajšnjih stanovalcev. Ti utrinki na prvi pogled delujejo banalno, celo čudaško, a skrivajo nepričakovane globine. Samosvoje zgodbe, polne malenkostnih spletk in podložene s podtonom suhega humorja, prikličejo dela Béle Tarra, Akija Kaurismäkija in Federica Fellinija.
"Proces snemanja se mi zdi skoraj kot verski obred, ko te ob zlitju nadnaravnega in materialnega zapustijo čutila ter te pripovedovanje resničnosti popolnoma odnese, kar v tebi vzbudi nemir in notranjo napetost. /.../ Bistveno je, koliko se režiser počuti samega, z drugimi besedami osredotočenega na lastno sposobnost zaznavanja. Bolj kot je ustvarjalec osamljen, bolj zaupanja vredno je njegovo ustvarjanje." (Zaza Khalvashi)