Margreth Olin prikazuje rodno Norveško skozi oči petinosemdesetletnega očeta. Z meditativno naracijo ter osupljivimi posnetki pokrajine in njenih zvokov poetično opisuje harmonično sožitje človeka in narave.
Norveška v vsej svoji neokrnjeni lepoti. Nepozabno popotovanje po dolini Oldedalen v Nordjordu, kjer so nekdaj prebivali režiserkin danes 85-letni oče in njegovi predniki. Gorska pokrajina z na videz brezčasnimi ledeniki priča o neukrotljivih in prvinskih silah zemlje, ki jo vedno znova oblikujejo. Pokrajina, v kateri so ljudje živeli v sožitju z naravo, tudi ko je ta pokazala svoj najbolj neprijazni obraz. Človeška ljubezen in zvestoba, ki pričata, da se nobena stvar na tem svetu - tudi najbolj trdna gora - ne more upreti nenehnemu spreminjanju, temu večnemu gonilu življenja.
"Kot otrok sem bila v določenem smislu očkova punčka, medtem ko je bila sestra mamina. Mama je bila zelo dobra pripovedovalka zgodb, kar je bilo prečudovito. Vendar me je oče nenehno vodil ven, v naravo. Pripeljal me je na ledenik in vprašal - slišiš? In med opazovanjem jezera povprašal - si že kdaj videla takšno barvo? Prepričana sem, da je odraščanje v stiku z naravo obogatilo mojo domišljijo in ustvarjalnost. Odločilno je bilo pri oblikovanje osebe, kakršna sem danes. Šele ob odselitvi sem spoznala, kako naša okolica odseva človekov notranji prostor." (Margreth Olin)