Drugi del trilogije Christiana Petzolda, ki sledi pravljični Undine, je celovit utrinek poletnih počitnic, v katerem so študenta literature in fotografije ter skrivnostna mladenka in reševalec iz vode priče usodni moči naravnih sil.
Leon in Felix načrtujeta skupne počitnice v počitniški hišici na obali Baltika. Preživljanje poletnih dni ob morju nameravata združiti z delom, saj prvi zaključuje svoj drugi roman, drugi pa se pripravlja na zaključne študijske obveznosti. A njuno namero zmoti navzočnost Nadje, dekleta, ki že prebiva v hiši, ter njeno naključno poznanstvo z Devidom, priložnostnim reševalcem iz vode. Nepričakovani razplet dogodkov, prepleten z neizrečenimi skrivnostmi, spogledovanjem, mladostno vihravostjo, ljubosumjem in grozečim gozdnim požarom, se zdi najhujši zalogaj za Leona, ki se ne more znebiti občutka manjvrednosti in nerazumljenosti.
"V srcu Leon je sanjač, ki si ne zmore priznati, da bi moral sanjati. In tako hlini malone protestantsko delovno etiko: 'Sedaj moram delati.' Knjiga na koncu privzame občutenje utesnjene napetosti protestantizma. Naučiti se mora svoje sanje doživljati v pisni obliki. Da bi resnično uzrli svet, ga morate živeti v stanju mesečnosti. Sam film kot umetniška zvrst je somnambulizem. Tudi filmski gledalec je somnambulist, saj je fizično tako prisoten kot tudi odsoten. Nima telesa." (Christian Petzold)