SL

    Vlado Bulajić, Lija Pogačnik, Zoran Mihailović

    14. 11. 2019


    V Kinodvoru je bila 14. novembra projekcija Dnevnika Diane Budisavljević, po njej pa so se moderatorju Damijanu Vinterju pridružili trije člani ekipe: koproducenta Vlado Bulajić in Lija Pogačnik ter vodja postprodukcije Zoran Mihailović. Povedali so, da je o Diani zelo malo podatkov, nenazadnje zato ker je bil njen dnevnik, ki je režiserko Dano Budisavljević navdihnil za posnetje nocoj videnega filma, pisan precej skopo. Tako so med drugim angažirali njeno vnukinjo, ki ima dostop do zapuščine humanitarne delavke, saj še danes živi v istem zagrebškem stanovanju kot njena babica – v katerem je v devetdesetih letih tudi bolj po naključju našla zdaj znameniti dnevnik –, podrobno pa so prečesovali nekdanje jugoslovanske arhive in nenazadnje prosili za pomoč zgodovinarje. V arhivih so našli tudi en sam posnetek Diane, kar je režiserko nadvse razveselilo. Celoten proces poizvedovanja je trajal kar deset let, vse odtlej ko se je režiserka na spominski komemoraciji v Jesenovcu seznanila z urednico dnevnika, Budisavljević, pa do filmove premiere letos poleti na festivalu v Pulju. Sodelavci so povedali, da so bili odzivi na igrano-dokumentarni film prav na vseh premierah zelo dobri, pri čemer so seveda izvzeti odzivi neoustašev, nekaj preglavic so imeli tudi pri snemanju, pa je bil odgovor na vprašanje občinstva, kako je cerkev sprejela film.

    Intervjuvali so osemdeset prič, ki so jih potem izbrali in razvrstili kot predstavnike žrtev posameznih taborišč, občinstvo je zanimalo tudi, kako so se odločili za črno-belo tehniko. Odločitev je bila režiserkina, kot so dejali sodelavci. Nekoga izmed občinstva je zanimalo, zakaj ni Budisavljević opravljala svojega plemenitega dela tudi v zloglasnem komunizmu, zakaj le v ustaštvu, na kar se je odzvala druga gledalka, ki je pojasnila, da je pravzaprav Stepinac tudi pomagal žrtvam ustaškega terorja. Gostje sicer o tej tematiki niso razpredali, idejna zmeda je tako žal ostala. Občinstvo je zanimalo še glede sorodstvenih vezi med junakinjo filma in režiserko, o čemer ni bilo veliko povedati, saj teh skorajda ni; pa še, ali so bili posnetki izvirni, čemur so sodelavci filma pritrdili. Glede izbora igralcev pa so dejali, da je potekal zelo spontano. Gledalec je pohvalil strukturiranost filma, drugi pa je pripomnil, da bo čez nekaj desetletij zagotovo posnet podoben film, le da s tematiko vojne na Balkanu v devetdesetih. Ali pa trenutne kalvarije milijonov beguncev (med njimi premnogih otrok!), ki pred terorjem neuspešno bežijo v brezbrižno Evropo.

    Zapisala Nataša Šušteršič

    Foto Iztok Dimc