SL

    Večer z Abelom Ferraro

    14. 11. 2019

    V četrtek, 14. 11., je občinstvo Kosovelove dvorane Cankarjevega doma po projekciji obiskal režiser filma Tommaso Abel Ferrara. Zgovorni in sproščeni režiser se je z gledalci, med katerimi so številni izrazili očaranost nad avtobiografsko zgodbo, pogovarjal o najrazličnejših aspektih svojega filma, od širine leče na kameri prek rimske arhitekture do izbiranja igralcev in njihovega vživljanja v vloge. Te so bile v glavnem avtentičen zajem njihovega siceršnjega življenja; ženo in hčer glavnega lika Nikki in Deedee sta tako igrali kar režiserjevi dejanska žena Cristina Chiriac in hči Anna Ferrara, prav tako pa je brezdomca igral pravi brezdomec. Režiser to vidi v posredni zvezi s svojo poklicno potjo, saj je pred tem posnel štiri dokumentarce. »Neumno bi bilo igralca poklicati in mu naročiti, naj opazuje brezdomca iz Pakistana in ga čim bolje oponaša, ko pa slednjega lahko igra pravi brezdomec iz Pakistana,« je pripomnil Ferrara. Vseeno je bila zgodba, kot je poudaril, v celoti napisana; spontani vložki igralcev, ki so marsikoga navedli k misli, da gre za improvizacijo, so bili tako prepričljivi predvsem zato, ker jih je režiser zaupal ustvarjalnim študentom igre, ki so obiskovali Ferrarova predavanja na mali odbiti šoli (»funky little school«) v Rimu. Svoje pa je prispevala dovršena fotografija Petra Zeitlingerja, dolgoletnega sodelavca Wernerja Herzoga; ta je znal ujeti čare Rima, ki režiserja fascinira s svojo starodavnostjo in kulturnim utripom, vživeti igralci pa so skupaj s Zeitlingerjevo kamero ustvarili »balet«. V tem kontekstu je poudaril izrazno moč dolgega kadra, ki ne zahteva le izurjenega snemalca, temveč potrpežljivost in spretnost terja tudi od igralcev; ti so zlasti v hollywoodski produkciji (ki jo je režiser imenoval za »filme, kakršne predvajajo na letalih«) vajeni nenehnih rezov, med katerimi lahko igro prekinejo in jo naknadno popravljajo; pri dolgih kadrih tega ni – »tam si, izhoda ni«. Režiser se ni ustrašil poglobljenih tehničnih vprašanj publike, pa tudi ne polemičnih refleksij, ki so se dotikale predvsem vprašljivega prikaza žensk.

    Zapisal Andraž Jež


    Foto Iztok Dimc