SL

    Xaver Böhm in Marko Mandič

    21. 11. 2019

    Po četrtkovi projekciji nemškega filma O, ta noč sta se moderatorju Toniju Cahunku pridružila režiser Xaver Böhm in igralec Marko Mandič. Böhm je dejal, da je najprej deloval kot ilustrator in da se je do filma prebijal po vmesni stopnji animacije. Spoznal je namreč, da potrebuje »prave« ljudi. Glede smrti/Smrti, ki je osrednji lik, je povedal, da se je strašno boji, pa tudi da govoriti o njej ni prav nič boljše; to ni ravno tema za lahkoten pogovor na kakšni zabavi. Zato je kakopak prišel do zaključka, da se o lahko smrti najbolje pomeni kar – s Smrtjo sámo. Pogovarjal se je torej z Mandičem, ki je na avdicijo prišel z dežnikom – sredi sončnega dne, kot si je dobro zapomnil režiser. Cahunek je odlično povzel razliko, da je »grozna smrt tista, ki kosi s koso, lepa pa tista, ki hodi z dežnikom«. Mandič pa je vlogo dobil tudi zato, ker je na avdicijo prišel več kot pripravljen; s seboj je prinesel kar dva pomembna rekvizita: tarokovo karto smrti in cigareto, tudi v znamenju črnine. A ne nazadnje je režiserja prepričal, ker je ta iskal nekoga, ki bi govoril nemščino z akcentom. Povedal je, da je najprej mislil na Avstrijca, ker za Nemce, kot je rekel, »govorijo grdo«, a se je potem odločil za »vzhodnjaški« akcent, ker »so vzhodnjaki nam videti manj organizirani, prav tako pa mora biti smrt videti tuje«. Kar je bilo, kot smo hoteli pomisliti skupaj s Cahunkom, bržkone izjava, »izgubljena s prevodom«. O glavnem igralcu je povedal še, da je iskal nekoga, ki bi bil videti tako, da bi mu lahko pripisali bodisi zloben bodisi toplosrčen značaj.

    Glede prizorišča je dejal, da so šest mesecev iskali manj obljudene in še ne posnete kraje, navsezadnje ni hotel prikazati prav značilnega Berlina, temveč »anonimno veliko mesto, to pa je tako ali tako večje kot življenje sámo«. Dvakrat je ponovil, da gre za pravljico in da barvi, ki prevladujeta, modra in rdeča, ne predstavljata nobenega konkretnega simbola; hotel je ustvariti »barve, ki so najbolj mogoče nasičene, in ozračje, ki je najbolj mogoče čustveno nabito«, pri tem pa uporabiti vse barve, čeprav je občinstvo opozorilo na prav ti dve. Režiser in glavni igralec sta govorila še o pripravljanju na vlogo Smrti, pa o izginjajočih nemških striptiz barih – v nekem avstrijskem režiser s postrežbo ni bil dovolj zadovoljen, ker so punce to počele mehansko, ne dovolj navdušeno – ter o korejščini v filmu in na snemanju.

    Zapisala Nataša Šuštaršič

    Foto Iztok Dimc