EN
    Simon Popek
    Programski direktor festivala

    O bojlerju in človeških dušah 

    Vsega bo nazadnje kriv James Bond. Ker je vrnil gledalce v kinodvorane. Ker je vrnil upanje v skupinsko gledalsko izkušnjo. Ker je po letu in pol stihije, stagniranja, samoodrekanja rekel »dovolj« in šel z vsemi topovi nad nekaj, čemur smo zadnje leto in pol rekli »domači kino«. VOD, t. i. video-na-zahtevo, je nenadoma postal nepomemben, lastniki pravic, distributerji in prikazovalci so se ga naenkrat začeli otepati. »Hibridna prireditev« je postala psovka, kar je potrdil Miroslav Mandić, ki je ob slovenski premieri svojega zadnjega filma Sanremo pred polno Linhartovo dvorano povedal, da po slabem letu dni gostovanj na mednarodnih VOD ali hibridnih festivalih prvič stoji pred živim občinstvom in da je kar malo zbegan. Tudi deloval je nekako tako, stal je ob robu odra, po malem mencal, koprnel po pravih besedah, iskanju, ne vem česa, daljinca? Pred njim pa polna dvorana željnega občinstva. Dragi Miroslav, bilo je ganljivo, bil si prikupno zmeden. 

    Malo manj prikupni, a enako zmedeni smo na začetku oktobra (kot tole pišem) organizatorji pričujočega festivala. Lani ob istem času sem se šel spekulativno fikcijo, premleval, tehtal, primerjal, tuhtal, in, no, špekuliral z različnimi mogočimi scenariji covid festivalske sezone. Lani se žal ni izšlo, letos verjamem v normaliziranje razmer. Na poti so filmi in njihovi ustvarjalci, dogodki in pogovori v živo. Ob PCT-pogojih, ki bi jih – vsaj določen sloj – lahko razglasil za psovko leta št. 2. Dejstvo je, da v njih nihče ne uživa, ampak če želimo v pravo normalnost, je treba izbrati. To ni izbira med Neovo modro in rdečo pilulo, temveč med domačim in javnim kinom. Prikupno zmedeni Miroslav Mandić je dobra metafora; pred polno Linhartovo dvorano je iskal daljinca, a našel živo občinstvo. Če parafraziram s sloganom svojega najljubšega postjugoslovanskega filma Pri stricu Idrizu Pjera Žalice, je to »zgodba o človeku, ki je prišel popravit bojler, a je popravil človeške duše«.