Za razprodane projekcije je včasih vendarle na voljo še kakšna vstopnica. Pozanimajte se pol ure pred začetkom!

20. LIFFe on Facebook

Glavni pokrovitelj:

Donator:

Medijski pokrovitelj:

Pokrovitelj spletne strani:

Od 1 do 20

Uvodnik

Dom z razgledom

Bil je čas sprememb in konec osemdesetih smo imeli občutek, da je vse mogoče. Vznesenim občutkom osvobajanja duha pa se najlepše prileže ravno odpiranje v svet. In katera od kulturnih dejavnosti je bolj primerna za obiske, potovanja, vseprisotnost, če ne filmska? Ta notranja potreba se je navzven utelešala kot filmski festival. Iz začetkov prve neodvisne slovenske distribucije avtorskih filmov (v Slovenijo nam je prvič pripeljala Wendersa, Kieslowskega, Loacha, Frearsa, Kurosawo, Von Trierja …) in iz sodelovanja pri Jesenski filmski šoli, ki jo je organiziral Ekran v Cankarjevem domu leta 1989, se mi je porodila ideja, da začnemo pripravljati bolj ambiciozno filmsko prireditev, ki bi jo brez zadrege lahko poimenovali festival. Prvi katalog je izšel celo kot posebna številka Ekrana, saj kulturno-umetniški program Cankarjevega doma za organizacijo festivala ni dobil dodatnega proračuna.

Ampak tam, kjer so ideje in neizmerna vera v pravo izbiro, denar ne more biti tako velika ovira, da bi onemogočal kulturno poslanstvo.
Morda je ravno zaradi tega, ker je bilo treba vseskozi skrbno načrtovati izdatke in si prizadevati za uspešnost, ta z vsakim letom tudi tako strmo naraščala. Velikost in priljubljenost festivala sta napredovali z roko v roki.
Izbor filmov mi je pomenil vsakoletni izziv, kako vse svetove, ki so se odpirali pred mano, zaobjeti v festivalski program.

Umetniško vodenje filmskega festivala je bila zame najlepša profesionalna izkušnja in brez patetike lahko povem, da sem jo dojemala kot veliko odgovornost. Globoko sem se zavedala, da moram slovenskemu občinstvu in predvsem mladim, ki so najpogostejši festivalski obiskovalci, predstaviti najboljše, kar je bilo sprotne produkcije, največje nove ustvarjalne dosežke, informacijo o daljnih kinematografijah dežel, za katere nismo niti vedeli, da imajo kakšno filmsko produkcijo, avtorjev, ki so s svojim opusom pustili neizpodbiten pečat v filmski zgodovini ... Predvsem pa sem čutila odgovornost v ta naš majhni prostor vnašati velikost humanih idej, prostranost najboljšega, kar se v človeških dušah rojeva. S filmi smo želeli postavljali taka vprašanja, da smo odgovore lahko prebrali v sami realnosti.

Da sem to lahko počela celih osemnajst let, se zahvaljujem sodelavcem v Cankarjevem domu, podpori direktorja Mitje Rotovnika, Jani Kramberger, Bredi Pečovnik, vsem svojim neprecenljivim pomočnikom, med njimi Branetu Kodrinu, Veroniki Sorko, številnim programskim sodelavcem kot Cisu Bierinckxu in Juergenu Brueningu ter tehnični podpori z Gregorjem Bitežnikom in Juretom Marinškom na čelu. Vsekakor moram omeniti Silvana Furlana, ki je svojo iskreno ljubezen do filma in svoje veliko poznavalstvo hotel deliti tudi z mano.

Največje zadoščenje pa me navdaja ob misli, da je Liffe za vedno prevetril slovensko filmsko sceno ter da so tudi zaradi njega slovenski filmski gledalci in tudi ustvarjalci bolj razgledani in bolj filmsko kultivirani.

Jelka Stergel,
pobudnica in prva direktorica Liffa

Love Liffe

LIFFe je imel prednika. Imenoval se FAF, morda tudi FAFF – ta festival je imel vedno rahle težave s črko »f«. Pač film, festival … Seveda sem hodil že na prednika. O slovenskih podnaslovih si takrat lahko samo sanjal, zato pa si pet minut pred predstavo brez težav dobil vstopnice. Vendar nostalgija ni umestna: z veseljem skupaj s študenti in upokojenci teden pred začetkom stopim v vrsto. LIFFe ima zmagovalno miselnost, počasi in vztrajno se je priglodal v zavest Ljubljančanov. Zdaj že nekaj časa zelo obstaja, čeprav še vedno – ali spet? – nečesa ne razumem. Kako lahko filmi, ki jih v redni distribuciji malodane nihče ne bi niti povohal, na LIFFe doživijo svoje resnično veličastne minute, včasih tako širokosrčne, da jih Ljubljani niti ne bi pripisal. Ugibam: ko sedimo na sedežu LIFFe, najbrž tvegamo, raziskujemo, odkrivamo … Včasih imamo srečo, drugič ne, vedno pa gre za majhno intimno avanturo. Ta cineastični avanturizem pa lahko zaživi samo s festivalsko evforijo. Na panteonu evropskih ali celo svetovnih festivalov naš LIFFe gotovo ni nič posebnega. Primerjave z levom, medvedom ali palmino vejico ga lahko samo frustrirajo. Pomembno je, da ga imamo radi. Resnici na ljubo je LIFFe ostanek tega, kar je bil včasih Kino. Zato naj ga za božjo voljo ne razkosajo v piratskem zalivu, naj ga ne požrejo lenivski torenti.

Metod Pevec, režiser in pisatelj

Midva skupaj z LIFFe živiva že 16 let!

Na začetku mi ni bil preveč všeč, ker so bili na njem zbrani le najboljši filmi, uspešnice z drugih festivalov, zato med njimi ni bilo najti nič neobičajnega. To se je iz leta v leto spreminjalo in zdaj LIFFE ni več samo čisto svojsko očarljiv, ampak ponuja tudi vsestranski in inovativen program, v katerem lahko marsikaj odkrijemo. Danes njegova kakovost temelji na zavestni izbiri tako filmov, ki privlačijo gledalce, kot tudi radikalnih filmov. LIFFE vzbuja tek do filma.

Najbolj vesela sva bila v letu 2008, ko je novi direktor festivala Simon Popek najina filma Instalacija ljubezni in Človeška ribica, diskretni šarm kaosa uvrstil med panoramo svetovnega filma. S to odločitvijo je pokazal pogum, drznost in novi val LIFFe. Hvala.

Vsem soustvarjalcem LIFFe, tudi prejšnji dolgoletni direktorici Jelki Stergel, čestitava za bogatih 20 let! Ker so zdaj študentska leta festivala, naj bodo nora in nepozabna, cineastično raznovrstna in drugačna, polna strastnih debat v nočeh brez jutra!

Maja Weiss, režiserka
Peter Braatz, režiser

Vabilo, da se na kratko ozrem po minulih dvajsetih letih ljubljanskega filmskega festivala, je hkrati priložnost, da se spomnim časov s konca osemdesetih v nekdanji Jugoslaviji in njeni filmski industriji. Nekoč smo imeli velik mednarodni festival FEST v Beogradu in velik državni festival v Pulju. Realno gledano so bili drugi festivali igranega filma majhni in nepomembni na evropskem zemljevidu. Večina velikih mest v nekdanji državi sploh ni imela svojih festivalov igranega filma. Danes je položaj popolnoma drugačen – festivali v Ljubljani, Zagrebu, Motovunu, Sarajevu, Novem Sadu ali Skopju so v marsičem nadomestili "blišč in kakovost" nekdanjih "zvezd" Jugoslavije, Beograda in Pulja. Tako ljubljanski festival LIFFe od samega začetka gradi svojo vsebinsko prepoznavnost in podobo, drugačno od drugih filmskih festivalov. Zaradi skrbno izbranih filmov, najpogosteje arthouse stvaritev z vsega sveta, je LIFFe postal festival, ki ne predvaja le kakovostnih filmov, temveč tudi vzgaja občinstvo, zmožno prepoznati in ceniti avtorske dosežke. LIFFe ni nikoli zapravljal za velike slovesnosti z rdečimi preprogami in številne sprejeme, ki so del našega posla. Vendar to ni zmanjšalo njegovega pomena in veličastnosti; ravno nasprotno, LIFFe je danes festival, ki vsem prebivalcem Ljubljane, Slovenije in številnim gostom s predvajanjem skrbno izbranih filmov ponuja tako zaželeno radost in svetlobo v pogosto sivih jesenskih dneh. Danes, dvajset let pozneje, opažam, da je dobrih filmov na LIFFe vse več in da vstopnic pogosto zmanjka. Bi bil uspeh tistih, ki so ta festival gradili dvajset let, lahko še večji? Težko!

Mirsad Purivatra,
direktor Sarajevskega filmskega festivala

Novembra postane Ljubljana zame res prava prestolnica. S skrbno izbranimi filmi, ki pripotujejo z vseh koncev sveta, je pred nami naenkrat vse tisto, kar vznemirja najboljše filmske režiserje. Drugačne zgodbe, drugačna estetika, kot smo je sicer vajeni, so postale prestiž in obvezen povzetek (tudi filmskega) leta. Ne predstavljam si jeseni brez vročega kostanja in LIFFe!
LIFFe obiskujem že devet let in o njem lahko povem le to, kar nenehno ponavljam ljudem na Hrvaškem, odkar sem prvič obiskal ta festival: LIFFe je najboljši način, da v samo nekaj dneh vidite veliko dobrih filmov v polmeru 400 kilometrov od Zagreba. In to v pravem filmskem in ne zabavljaškem ozračju. Meni osebno sta LIFFe in ekipa iz stare ljubljanske Kinoteke spremenila pogled na filmsko umetnost. Mislim, da sem s tem vse povedal. Le tako naprej!

Ivan Ramljak, filmski kritik in režiser iz Zagreba

Težko bi določila, kdaj se je ljubiteljsko študentsko spremljanje filmov prelevilo v pisanje o filmih na LIFFu. Druženje, ki traja polnih dvajset let, je spremljalo mene in Ljubljano. November je postal nekoliko drugače obarvan; kratke, temačne, meglene dni je zamenjalo filmsko življenje, od Almodóvarja, Kim-Ki-duka, Claire Denis, do številnih neznanih imen, ki so prebujala tisto bistveno in nevidno, reflektirano, kritizirano in angažirano. Ne nazadnje so vsi ti filmi odpirali in spodbujali vse zmogljivosti in pomanjkljivosti, potrjevali ,da popolnost ni adut pomena, še manj pomembnega v nas samih. Pritrdimo lahko, da je v vseh teh letih LIFFe vendarle bogatil film z umetnostjo, življenje s filmom ...

Karmen Medica,
univerzitetna profesorica antropologije

V poznojesenski Ljubljani naključni obiskovalec mesta težko ugotovi, da se v njem dogaja nekaj pomembnega. Pa vendar se vsako leto v tem času odvrti sto filmov, dvorane se polnijo tudi ob torkih dopoldne, vstopnice hitro poidejo za tajvanske, perujske in malijske filme. A glas o festivalu se širi skoraj šepetaje in videti je, da vse poteka po nekih nevidnih poteh. In mi radi varujemo to našo malo filmsko skrivnost in zaščitniško upamo, da ne bo nikoli zrasla, odšla v svet ter se odela v blišč in očarljivost.

Goran Vojnović, režiser in pisatelj

Pravzaprav tu ni kaj dosti napisati: če ne bi bilo LIFFa, potem že dve desetletji ne bi imeli niti približne predstave o tem, kaj snema in prikazuje prizorišče sodobne kinematografije. Skrbi me le, da ne bi spomladanska domislica našega slavnega ceremonialnega mojstra filozofskih resničnostnih šovov, dr. Slavoja Žižka, postala meso, hočem reči kup ruševin. Po njegovem bi namreč slovenski kulturi storili največjo uslugo, če bi pod Cankarjevim domom, ko bi bili tam zbrani vsi kulturniki – in filmarji so tudi kulturniki, a ne? – podstavili veliko bombo, tako da bi vse razneslo ...
Šalo na stran, da še nas ne spodnese. Tisto, kar je ob letošnjem rojstnem dnevu LIFFa resnično žalostno, je namreč prav dejstvo, da še nikoli ni imel na voljo tako malo dvoran. Hočem povedati, včasih je imela Ljubljana mestne kinematografe, pa nobenega filmskega festivala. Danes ima LIFFe in množico njegovih manjših bratov, pa komajda še kakšen mestni kino. LIFFe, torej, še na mnoga leta, mnoge filme in vsaj ducat kinodvoran!

Ženja Leiler,
novinarka in publicistka

Vsakega novembra vidim več filmov kot v vsem preostalem letu skupaj. Zlasti v kinu. Zaradi LIFFa, seveda. Pravzaprav bi brez LIFFa vse gledal doma, se mi zdi. Tako pa gledam filme, ki jih sicer ne bi, pravzaprav bi brez LIFFa videl precej manj filmov. Izbiram jih malo po priporočilih, malo po opisih v katalogu, malo pa tudi na slepo, natančneje po tem, kateri dan in uro utegnem v kino (ja, tudi zato večino filmov vidim doma). V glavnem izberem dobre, včasih tudi ne. V svetu preobilja so težave z izbiro. Življenje je prekratko za vse filme, kar jih je, tudi prekratko, da bi prevečkrat na slepo izbral narobe. Zato sem bil vesel Simonovega vabila v vodomčevo žirijo leta 2007. Izbor večine filmov, ki sem jih gledal tisto leto, je zame sestavil nekdo drug – in me razbremenil. Dobro je imeti predizbiro, ki ji lahko zaupaš. In namesto da bi šel po filmu domov, v neki drugi, bolj vsakdanji svet, sem še ure po raznih kotičkih debatiral o različnih izbirah. Tudi svoji. Ja, novembra spet pridem, in veliko časa bom v kinu in okrog njega.

Andrej Blatnik, pisatelj in publicist

Film je ali poguba ali samo opomin, če si pogumen. Namenoma uporabljam to postarano ime za pogum, ker so tudi novi filmi že stari. Podobe se starajo, spomini se lepijo na naše skušnje in skušnjave, igralci le izjemoma priznajo gube časa, režiserji umirajo in se rojevajo. LIFFe nas sproti opominja, da se ne staramo prehitro, da naše sanje lahko spijo sproti, da grehi ne gredo v pozabo in upanje ne v »razšlampan« razvrat. Nismo več daleč, tako daleč, kot takrat, ko sem morala na tiho razbiti šipo v kuhinji, da sem zagledala Brižitkine joške na par metrov. Zdaj gledam sveže solze od blizu.

Miša Molk, urednica in voditeljica

Sedim v kinodvorani. Luči se ugasnejo. Projektor posveti na platno. Uvodna špica. Nisem sama. Z mano so prijatelji filma. Tudi november me ne moti več, odkar vem, da obstaja LIFFe, in tako prija, da na varnem sedim v kinodvorani in gledam filme ter potujem malo v Indijo in čez dve uri na Portugalsko, potem še v kakšno afriško državo. In če sem bila tako nora, da sem si rezervirala 4 vstopnice na isti dan, skočim še kam, recimo v Pariz, ter pridem ven polna sladko-grenkih, družbenokritičnih, komičnih, nadrealističnih, vsakdanjih zgodb in izčrpana, ker sem pozabila jesti. In po celem dnevu gledanja filmov še druženje z ustvarjalci, ki me potegne do jutranjih ur. Tako ne morem zapustiti tega »liffovskega sveta«! Obožujem ga. LIFFe, namreč, ker je življenje po mojem okusu.

Manca Dorrer, igralka