Padec berlinskega zidu - v filmu in zares

Letošnji LIFFe v znamenju dvajsete obletnice padca berlinskega zidu med drugim prikazuje tudi sklop nemških dokumentarnih filmov, ki so zgodbo pred padcem zidu, med in po njen ovekovečili vsak po svoje. Avtorji teh dokumentarnih filmov so se popoldne v VIP sobi najprej neformalno družili z vodstvom festivala in predstavniki slovenskega Goethejevega inštituta, potem pa se je dogajanje prestavilo v Drugo preddverje, kjer je potekala okrogla miza na omenjeno temo.

V pogovoru sta sodelovala režiserja Jürgen Böttcher in Saskia Walker, predstavnika različnih generacij, ki sta berlinski zid in njegov pomen doživljala popolnoma različno. Prvi, rojen še pred drugo svetovno vojno, je na lastni koži občutil posledice, ki jih je nemškemu narodu in pravzaprav vsemu svetu zapustil nacionalsocializem. Veličina nemškega naroda je izginila in delitev nekoč velike Nemčije se mu je zdela upravičena, sprejel jo je kot pokoro naroda. Takrat si ni znal predstavljati, da bo Nemčija še kdaj lahko združena. Saskia Walker, predstavnica mlajše generacije, rojena v sedemdesetih letih, je padec zidu spremljala iz Pariza, kjer je takrat študirala, in ni razumela, zakaj se ljudje bojijo potencialne nove velike Nemčije ter ob podiranju zidu zmajujejo z glavami. Böttcher je kot dokumentarist, živeč v NDR, izrabil prvo priložnost, da posname film o zidu, ki je bil do padca pravzaprav tabu.

Film s preprostim naslovom Zid brez dodatnih komentarjev in razlag prikaže rušenje zidu, njegovo odstranitev in končno »pokopališče«, hkrati pa veselje in olajšanje ljudi, ki so po skoraj tridesetih letih življenja v socialističnem getu končno zadihali demokracijo. Saskio Walker je zanimala zgodovinska resnica, zato je v svojem filmu Uwe Johnson gleda televizijo uporabljala arhivske posnetke oddaj vzhodnonemške televizije in eseje pisatelja in televizijskega kritika (ter hkrati prikritega kritika režima) Uweja Johnsona, ki je v šestdesetih letih Zahodne Nemce poskušal informirati o življenju »na drugi strani zidu«, da bi svoje sonarodnjake z Vzhoda razumeli in pozneje lažje spet sprejeli medse.

Dandanes je Berlin poln turistov, ki jih zanimajo dogodki izpred dvajsetih let ter svoja doživetja, občutke in delčke zidu nosijo po vsem svetu.

                                                                                        Barbara Spreiz