Bobu bob

Režiserka in scenaristka Sophie Fillières je imela dva zelo dobra razloga, da ustvari to rahlo bizarno dialoško komedijo: 1. Tako kot glavna junakinja, pisateljica Célimène, ki nikakor ne najde navdiha za novo knjigo, je tudi režiserka sama po dokončanem prejšnjem filmu padla v črno luknjo brezidejnosti, potem pa sklenila, da to izkušnjo in te občutke prelije v scenarij za svoj novi film. 2. Napisala je vlogo za svojo hčerko, ki počasi pluje v igralske vode, ji tako omogočila vidnejšo vlogo od dosedanjih (v filmu Bobu bob igra najstnico Anais, ki zalezuje in nadleguje Celimene) ter ji pomagala do preboja in prepoznavnosti.

Še ena v vrsti posebnosti tega filma sta srečanje in odnos med Célimène in Anaïs, ki nikakor ne spada v klasično kategorijo ljubezni ali prijateljstva. Junakinji ena drugo preprosto potrebujeta, zato da si pomagata najti samo sebe, svoj smisel in izhod iz trenutnega neugodnega položaja.

Sophie Fillières je po projekciji filma v pogovoru s publiko omenila, da ji je bilo sodelovanje s hčerko v neizmerno veselje. Delo je potekalo zelo naravno, spontano in logično, saj jo pozna veliko bolje od preostalih igralcev. Nekateri delavci na snemanju sploh niso vedeli, da sta mati in hči ter se zato čudili, da se kličeta »ljubica« in »mama«.

Priznala je svoj strah pred letenjem in se razgovorila o nenavadnem naključju, ki se je pripetilo, ko je z igralsko ekipo letela na berlinski festival. Med poletom je bila Chiara Mastroianni, ki igra Célimène, povabljena v pilotsko kabino in vse skupaj je bilo videti popolnoma enako kot ena od scen v filmu. Ko so pilotu razkrili komično situacijo, so tudi režiserko povabili v kabino in postregli s šampanjcem. Kljub temu se še vedno boji letenja …


                                                                                       Barbara Spreiz