Beograjski fantom

Delno dokumentarni, delno igrani film je na filmsko platno prenesel legendo Beograjskega fantoma, ki je poleti 1979, med Titovim državniškim obiskom na Kubi, z divjo nočno vožnjo v ukradenem belem Porscheju dvignil na noge Beograjčane, hkrati pa zaril trn v peto policiji, ki je takrat pomenila enega od stebrov komunističnega sistema. 

Glede na to, da je v tridesetih letih legenda dobila že vrsto različic, se je režiser Jovan Todorović s svojo ekipo lotil raziskovanja prek intervjujev s tistimi, ki so bili legendi priče v živo. Pripovedi policistov, »fantomovih« prijateljev in novinarjev so tako postale sestavni del filma, saj na zelo poseben način, s skoraj izumrlimi slengovskimi izrazi in drugačnim načinom gledanja, potrjujejo pristnost zgodbe. Dognano izdelan igrani del filma je služil kot rekonstrukcija dogodkov ter postregel z nemalo komičnimi zapleti in akcijskimi prizori. Na moderatorjevo vprašanje, zakaj fantom v filmu ne spregovori niti besedice, je scenarist Bogdan Petković odgovoril: »Pa on vozi…«

Žal ima legenda tragičen konec. »Fantoma« so po desetih dneh izvajanja vragolij po mestnih ulicah Beograda končno prijeli in moral je odslužiti zaporno kazen dveh let in pol; le deset dni po izpustitvi pa je bil udeležen v prometni nezgodi in je podlegel posledicam poškodb. Filmska ekipa se je ob raziskovanju poskušala prebiti do policijskih in sodnih dosjejev, a jih nikoli niso našli. Morda pa »fantoma« ni vzela usoda, ampak politični režim …
                                                                
                                                                                Barbara Spreiz

Foto: Miha Bratina