Beli trak

14.11.2009

Črno-bel. Čudaško-brutalen. Najnovejši film avstrijskega cineasta Michaela Hanekeja raziskuje, kako je nasilje postalo del družbe 20. stoletja. Zgodba, napisana čisto in dovršeno kot roman, izpostavlja problem stroge vzgoje in izobrazbe otrok ter prikazuje izkrivljene medčloveške odnose, ki so posledica ustrahovanja in nasilja. O filmu ter o delu s Hanekejem se je po filmu razgovoril igralec Burghart Klausner, ki mu je bila sprva namenjena vloga sadističnega zdravnika, a ker ni bil dovolj zloben, je pristal na vlogo pastorja. V šali je pripomnil, da mu je ta vloga pravzaprav mnogo bolj ustrezala, saj si je kot mlad fant pravzaprav želel postati pastor. Hanekeja zelo spoštuje, ker je izredno dober opazovalec in pri režijskem delu vidi daleč čez meje objektiva. Pri delu z otroci, ki so pravzaprav glavni protagonisti filma, je bil izredno strog, čeprav se jih večina sploh ni zavedala bistva filma. Ob prvi projekciji za igralsko ekipo je mnogo otrok-igralcev v joku pobegnilo iz dvorane.

Film se konča z občutkom negotovosti in marsikatero vprašanje ohranja neodgovorjeno, kar ga dela še bolj napetega in misterioznega, zatorej: vabljeni na naslednjo projekcijo Belega traku, kjer boste morda našli odgovore zase.

 
                                                                                        Barbara Spreiz

Foto: Mitja Mihelič