Petek 13. je bil kot nalašč za ogled te najnovejše kontroverzne mojstrovine danskega režiserja Larsa von Trierja. Film v štirih poglavjih ter s prologom in epilogom je pri občinstvu sprožil množico občutij. Ne gre za klasično grozljivko, temveč za kompleksno zgrajeni film iz štirih plasti: poleg grozljive plasti filma je najpomembnejši del s podobami iz režiserjevih sanj, ki so nastanek filma pravzaprav sprožile, humana plast se kaže z zgodbo žalujočega zakonskega para, navsezadnje pa predstavlja svojo plast v filmu tudi diskurz o zlu. To in še več nam je o filmu razkrila dolgoletna sodelavka Larsa von Trierja, ki je pri filmu Antikrist sodelovala kot svetovalka za čarovništvo – njena naloga je bilo iskanje izvora zla prek preučevanja različnih starih mitologij. Osnovno zlo naj bi bilo vsesplošno stanje kaosa, s katerim se morata vedno znova spopadati tako vsak posameznik kakor tudi družba v celoti.

Čeprav je gospod iz občinstva filmu pripisal stopnjo kredibilnosti, primerljivo z risanko Tom in Jerry, je Antikrist več kot očitno vzbudil ogromno zanimanja, saj je Linhartova dvorana pokala po šivih.

                                                                                         Barbara Spreiz