Gloria Vilches

18. 11. 2011

Kosovelova dvorana

Včeraj je v Kosovelovi dvorani po projekciji drugega sklopa filmov iz Kinointegrala, posvečenega španskim eksperimentalnim filmom, gledalce v pestro eksperimentalno snovanje mladih levičarskih ustvarjalcev pred desetletji uvedla Gloria Vilches. Pogovor z njo je vodila Brazilka Maria Clara Escobar, soscenaristka izjemno priljubljenega filma letošnjega Liffa Zgodbe, ki se jih spominjamo. Vilchesova je med drugim povedala, da jo veseli povezovanje pestrih filmov, katerih režiserji se med seboj v glavnim niso poznali. Sliko je dodatno osvetlila tudi sociološko: »Ti filmi niso bili prepovedani le zato, ker nihče ni vedel, da obstajajo.« Priznala je, da se komisiji, v kateri je sodelovala, niso vsi filmi zdeli enako dobri, vendar je vesela, da so zajeli vse, saj je bil s tem tudi gledalcem omogočen širok izbor spominjanja vrednih prizorov. V glavnem ne gre za profesionalne režiserje, je povedala, saj se s tovrstnimi filmi v frankizmu in malo po njem ne bi mogli preživljati. Izpostavila je Carlesa Santesa, skladatelja, ki je ustvaril zadnji prikazani film s svojo minimalistično glasbeno podlago, režiserji drugih pa so na primer zdolgočaseni bankir (Icecream), pravnik itd.  Posebej je povedala, da so skoraj vsi režiserji ekscentriki, in se spet navezala na Santesa: ta živi v ulici, ki nosi njegovo ime; župan mesta, kjer živi, ga je namreč povabil na otvoritev ulice, poimenovane po njem, on pa ga je zavrnil in zahteval, da če se katera ulica že imenuje po njem, naj bo to tista, v kateri že sicer živi. V kinih teh filmov ni bilo in večinoma so bili posneti z zastarelimi trakovi, sama pa je morala iskati po različnih arhivih in odpadih, da se je dokopala do dragocenih posnetkov.

                                                                                                      Andraž Jež