Od nizko- do visokoproračunskega filmskega ustvarjanja
17. 11. 2011
Linhartova dvorana
Včeraj je obiskovalce dogodkov na 22. liffu obiskal režiser Mitja Okorn, ki je sam animiral pogovor ter ga začinil s projekcijami odlomkov iz svojih filmov in sočnimi anekdotami s snemanj, zlasti na Poljskem, kjer deluje v zadnjem času. Poudaril je, da ga je poljska izkušnja – tudi zaradi ostre producentke – naučila, kako delati sam ter učinkovito in hitro. Najprej se je večkrat spomnil snemanja filma Tupatam, ki ga, kot pravi, sredstveno ni bilo težko posneti, a je bilo veliko organizacijskih dejavnikov, ki so snemanje močno otežili. Tako so si morali omisliti tudi osebne dilerje, saj »noben igralec ni hotel pohati cigareta – vsi so hoteli pohati džojnt«.
Povedal je tudi, da se le težko dokoplješ do ljudi, s katerimi bi sodeloval, vendar so mednarodni filmski festivali za to izvrstna priložnost. Štiri leta je delil vizitke, preden so ga povabili na Poljsko. Režiser je zaradi nevednosti verjel, da bo tam še z elektriko težava, ko pa je naposled prišel tja, je bil nad tamkajšnjimi filmskimi razmerami navdušen. Vseeno na njihovih televizijah ni preklinjanja, erotičnega namigovanja in drog, »tako da sploh ne vem, zakaj so izbrali prav mene«, a na snemanju se je hitro znašel. Puščali so mu bolj in bolj proste roke, njegove zamisli pa je poljsko občinstvo vzljubilo. Ob tem nam je kazal zgodnejše posnetke, ki so se mu zdeli štorasti, ker mu niso dovolili izvesti kupa zamisli, zatem pa odlomke iz poznejših nadaljevanj, ko so mu že dovolj zaupali, zato je nanje bolj ponosen. Ob občasnih tehničnih težavah s podnapisi je okrcal »sabotažo filmskega sklada«, opisal pa je tudi težave snemanja na Poljskem, kjer zaradi proračuna želijo vse posneti kar se da hitro. »Moja producentka je poljski Hitler in Stalin v eni osebi,« je pripovedoval. Ustne kotičke ima vedno povešene navzdol – »ko je najbolj srečna, jih ima morda ravno«. Ob vseh časovnih in drugih omejitvah pa je prišel do sklepa, da »zmeraj, ko se omejiš, nastanejo najboljše stvari na svetu«. In ker je z vsemi omejitvami dobro funkcioniral: »so me veliko omejevali«.
Zaupal je tudi nekaj filmskih trikov, ki se jih je ob delu naučil – ni na primer res, da so kratki kadri in njihovo hitro menjavanje zanimivejši od počasnejših; umetnost je, da znaš v dolgih kadrih stvari organizirati zanimivo. Ker je posnel tudi nekaj videospotov, je povedal še, da po njegovih izkušnjah bendi pogosto nimajo dobrih idej; ali so preveč konvencionalne ali pa neizvedljive. Predstavil nam je tudi reklami za telefonijo in splet za poljske operaterje, ob katerih je gledalcem podrobno razložil tudi počasni potek animacij, ki jih ima rad, saj »igralci vedno komplicirajo, tam pa animatorju rečeš, naj se lutka smeje, in se kar smeje«.
V zadnjem delu se je v celoti osredotočil na Pisma svetemu Nikolaju, ki bodo predstavljena tudi v programu letošnjega Liffa. Sprva je ob branju scenarija zaspal, nato pa so se ga nekatere teme dotaknile, vendar je zgodba – ki je za ljubitelje presenečenj ne bomo razkrili – doživela velikanske preobrazbe, preden je dobila zdajšnjo obliko. Za začetek so odpustili poljska scenarista in pripeljali ameriškega, ki naj bi imel ob branju scenarija podobne pomisleke kot Okorn. Ob nekaterih med temi scenami se je podrobneje ustavil in jih razložil ob projekciji, kar so tisti, ki tudi sami snujejo nekoliko komercialnejše orientirane scenarije, gotovo poslušali z velikim zanimanjem.
Andraž Jež
