Aleksandr Zeldovič
18. 11. 2011
Kosovelova dvorana
V Kosovelovi dvorani pa je malo pred polnočjo po Tarči (Mišen) Damijan Vinter vodil večer z režiserjem Aleksandrom Zeldovičem, ki so ga zadovoljni gledalci seveda najprej vprašali, če ima njegova zgodba o kraju med Sibirijo in Mongolijo, na katerem naj bi se ljudje nehali starati, tudi kakšno realno osnovo. Režiser je bil iskren, češ da je resnična le puščava, ostalo pa so pričarali z zgodbo in računalniki.
Gledalce so zanimale tudi podrobnosti o rabi rdeče in modre barve, ki so po Zeldovičevih besedah pričale o rahli shizofreniji glavnega junaka, ter o širših navezavah na Tolstojevo Ano Karenino. »Ste se na koncu igrali z Ano Karenino?« je zanimalo gledalko. »Ne,« je odločno odvrnil režiser in tik zatem odgovor povsem zaobrnil, »to je zelo simplificirana futuristična Ana Karenina.«
Seveda so se dotaknili tudi teme japijev in oligarhov, o katerih je Zeldovič izjavil, da se, če so le uspešni, vsi vedejo precej podobno kot glavni lik. Gledalca je zanimalo, če je film podpirala ruska vlada, saj da gre za eno najmočnejših kritik oligarhije, ki vodi rusko družbo. »Prvi del odgovora: ne,« je začel ustvarjalec, »drugi pa: nisem prepričan, da rusko družbo vodijo oligarhi; to je malo naivno verjeti.« Vseeno je na vprašanje, če bogati lažje dosežejo večno mladost, odgovoril, da oni »lažje dosežejo karkoli«. Govorili so tudi o avtomobilih znamke Peugeot, ki prevladujejo v filmu. Ni šlo za sponzorja, je bil jasen Zeldovič, temveč so se dogovorili, da jim skonstruirajo karseda futurističen avtomobil. Vendar je bilo sodelovanje »mora«, saj so morali do najmanjše potankosti paziti, kako snemajo kadre z njimi. Priznal je tudi, da ni bil prepričan, če je slika dovolj dobra, saj je film na nekem festivalu gledal na velikanskem platnu in je od tedaj do vsake nove projekcije skeptičen, zato mu je neizmerno odleglo, ko je neka gledalka ob koncu srečanja samoiniciativno pohvalila kadre in fotografijo.
Andraž Jež
